Ženski kupe, Anita Nair

Navdih za knjigo je avtorica dobila na bangalorski železniški postaji na jugu Indije, kjer imajo posebne blagajne za ženske, starejše osebe in invalide. Večina nočnih vlakov pa ima tudi posebne ženske kupeje, v enem od njih se odvija tudi zgodba “Ženski kupe”. Eno glavnih vprašanj, ki jih zastavlja v knjigi je, ali ženska lahko potuje sama oziroma je ženska lahko brez moža? To vprašanje si postavi glavna junakinja, Akhila, ženska srednjih let, ki se odloči za pobeg iz “prejšnjega življenja,” se usede na vlak in odpelje. Akhila je po očetovi smrti življenje posvetila družini in zato ni imela časa zase ali moške. Na vlaku ji sopotnice, s katerimi si deli ženski kupe, povejo svojo zgodbo in ji pomagajo odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Vsaka od njih ima drugačno zgodbo, drugačne izkušnje, poglede, razlikujejo pa se tudi po družbenem statusu in starosti. Zgodbe v knjigi Ženski kupe, tudi Akihilina, govorijo o tem, da se ženske borijo tudi, ko so že na dnu. Ko beremo različne zgodbe indijskih žensk, se nam zdi, da bi se lahko dogajale katerikoli ženski na svetu. V knjigi se čuti podrejen položaj žensk, saj iz njihovih zgodb lahko razberemo, da so videne kot breme družbi, zato se morajo čim prej poročiti. S poroko pa postanejo novo breme svojemu možu. V Indiji je samska ženska tako nekaj nevsakdanjega, a v Ženskem kupeju se Akhila odloči temu upreti in dokazati, da lahko ženska živi tudi sama.