Podatka o razpoložljivosti osebnega prevzema ni mogoče naložiti
Eva Kovač nas iz svojega proznega prvenca Tri pike opazuje izza poL priprtih vrat zelo intimnega sveta,.ki ga v skrajnih točkah razgaljenosti odeva in (de)poetizira v erotične vrhunce in padce, izrisujoče se iz prvoosebnih dnevniških izpovedi glavne junakinje romana-študentke filozofije, mlade ženske sodobno-svobodnih nazorov in vzorov, ki na svoji študentski kvadraturi premaguje lastno senzibilnost, razvpeto čez vse prisotni vonj po moškem, oziroma vprijeto v primež kratkotrajnih ljubezni, ki jo sicer notranjo osvobajajo, hkrati pa brezciljno utaplJajo v alkoholu, dimu ,resignaciji, nenehni negotovosti in opitih ženskih sanjah ,nad katerimi bedi Učiteljica. Tri pike seveda niso kakšen frivolen ali odčarani ženski roman .Avtorica v njem pretanjeno poveličuje ljubezen do svojih izbranih moških; ljubezen, ki jo (je) gradi(la) s svojimi izbranimi moškimi in sanjskim ,nadresničnim idealom-kompenzacijo za (do)sanjano in (do)živeto.
Koketira "s stanjem duha ,ki nikoli ni dovolj neposredno "obenem se pa izpove: "Zanalašč pišem na način ,ki ga ne razumem."
Zapiski oziroma monologi in (ne)odposlana ljubezenska pisma iz osebnega dnevnika so hkrati prepleteni s socialnimi podtoni in iskanju eksistenčnega omišljanja med tipično študentsko sceno mladih, ki v svoji cvetoči svežini zaljubljanja in ljubimkanja ne brzdajo omamne čutnosti ,pač pa z njo lahkoživo izživljajo svobodo, v kateri so si sicer ponedeljkove in nedeljske noči na videz podobne, vprašanj treznitvenih juter pa si/jim nihče ne zastavlja...Potepanjem ,pohajkovanjem, ponočevanjem(od enega do drugega študijskega izpita)oziroma dnevniškemu nizanju ljubezenskih avantur in hoje po robu so skoz in skoz pridihnjene literarne in filozofske refleksije, ki zakrivajo osnovno, nedokončano zgodbo ,nabito s strastjo in erotiko....
