Preproste zgodbe s solčavskih planin Joža Vršnik

-lepo ohranjena.

Joža Vršnik pd. Robanov Joža (1900-1973) v slovenski javnosti ni neznano ime, saj se je vrsto let oglašal v Planinskem vestniku, Lovcu in Kmečkem glasu z drobnimi prispevki o svojih doživetjih v naravi. Vselej pa je tudi povzdignil svoj glas, kadar se je bilo treba postaviti v bran zoper oskrunitev narave, zlasti Robanovega kota. V vsakdanjem življenju zadržan in skromen ni nikoli mislil na knjižno objavo svojih spisov, saj jih je pisal najprej zase, iz zavzetosti za izročilo svoje ožje domovine, ""v ogledalo tistih dnih in za spomin"". Šolske izobrazbe ni imel veliko, toda z nadarjenostjo, bistrim opazovanjem ter v sožitju z naravo si je pridobil življenjsko modrost in razgledanost. Imel je smisel za lepoto jezika, za preprosto in hkrati slikovito izražanje, značilno za ljudsko govorico. V osebnem občevanju je bil redkobeseden, znal pa je lepo pisati. Zgodbe, ki jih tu predstavljamo, so hkrati priče njegove ustvarjalnosti in daru za pripovedno obnavljanje izročila solčavske okolice. Brez njegove prizadevnosti bi bilo marsikaj za zmeraj izgubljeno, ker je mlajšemu rodu že neznano. Joža je živel dovolj dolgo, da je mogel opazovati, kako se je življenje spreminjalo in kako usodne so bile prelomnice - kot recimo zadnja vojna - za ljudsko izročilo.
Zgodbe so razvrščene po vsebini v več poglavij. Besedila se skoraj nismo dotikali, pilil in popravljal ga je pisec sam, kot je videti iz ohranjenih prepisov. Čeprav se bo ta ali ona beseda zdela komu nenavadna in stavčna zveza drugačna, kot smo sicer vajeni, nismo hoteli tega spreminjati, da bi bil čim bolj ohranjen slog izvirnika, nadih domače narečne govorice ob včasih utrujajoči papirnatosti sodobnega pisanja.
Vsebina spisov Robanovega Joža je tako raznovrstna, da bo knjiga zanimiva ne samo za domačine in ljubitelje narave, marveč tudi za etnologe in ne nazadnje za jezikoslovce, saj vsebuje tudi poseben slovarček narečnih in drugih manj znanih besed ter zbirko pregovorov in rekov z razlagami.