Nevedni učitelj Jacques Ranciere

Nevedni učitelj, knjiga Jacquesa Rancièra, je bila prvič objavljena v Franciji leta 1987 in na novo kontekstualizira pedagoško delo francoskega profesorja Josepha Jacotota. Slednji je od leta 1818 do leta 1830 povzročal prave pedagoške škandale, ko je trdil in po svojih trditvah tudi poučeval, da se nevedni lahko učijo brez učiteljev, učitelji pa lahko najbolj uspešno razlagajo le tisto, česar ne vedo. Jacotot je zaslovel kot avtor metode poučevanja, ki je znana pod imenom univerzalno poučevanje ali intelektualna emancipacija. Rancière povzema najpomembnejše elemente Jacototove življenjske poti, obširno citira njegovo pisanje o univerzalnem poučevanju ter se tudi sklicuje na njegove sledilce in prav tako mislece iz nasprotnega tabora.

Institucija pedagogike – način, kako družba poučuje, oblikuje in razsvetljuje državljane, ki bodo to po uspešnem pedagoškem procesu šele postali – v knjigi pomeni prav ves spekter materialnih in tekstualnih elementov, ravni odnosov, sistemov moči in pritiska, združenj in mnenj, ki v določenem obdobju prevladajo in gospodujejo na področju pedagogike v družbi. Vanjo je vključena tudi njena (nikoli popolna) zgodovina, tj. zgodovina pedagogike, ki jo je šele treba napisati in si jo izboriti. In prav to počne Rancière, saj v precep vzame tisto in tistega, ki ga sodobna zgodovina šolstva in poučevanja jemlje kot lastno stranpot ali bolje rečeno ekstravaganco lastnega družbenega razvoja. 

Jacques Rancière v knjigi Nevedni učitelj zelo nazorno pokaže, kaj pravzaprav pomeni poučevati in razlagati in kdo se lahko uči, koga je treba poučevati in kaj naj se posameznik, skupina in ne nazadnje družba naučijo. Rancière je izpostavil osnovno in nepremostljivo neskladje ali paradoks v celotni zgradbi poučevanja, ki nam ga še do danes ni uspelo rešiti.