Lju.beznica ali Svetloba po dekretu Maja Gal Štromar

V izpraznjenem svetu, kjer je zelo malo takih, ki dajejo, kreirajo in ustvarjajo nove dimenzije, živi Sara in njena pozunanjena druga polovica jaza Lola. Sara, ki je nikoli nihče ni ljubil, ki si nikoli ničesar ne želi, ki ji je vse dobro, ki od nikogar ničesar ne pričakuje, lebdi kot nemi opazovalec v duhovni praznini sveta. Ta svet, v katerem se nič ne dogaja, napolnjujejo nategnjeni kvazi poduhovljeni frisi, nepofukane fukotožnice, anoreksični izcedki, popleničkani pedrčki, idiotki nepodojeni in driskasti politički, ki kupčke podirajo. Za vse je značilno prelaganje vsakršne odgovornosti in laganje samemu sebi. Toda Sara bi rada naredila nekaj več, presegla sebe, osmislila svojo tukajšnjost, hoče do dna, rada bi uresničila svoje sanje, rada bi postala to, kar je. Ker v zaprtosti svoje praznine ne najde odgovora (in ga tudi ne more dobiti), vstopi njena zrcalna podoba, njena pozunanjena dvojnica Lola. Lola, ki skupaj s Sarino mamo pooseblja grozljive iluzije tradicije, obenem pa s svojo zgodbo tudi lažnivost in vodenoglavost sodobne družbe, je drugi obraz sodobne ženske. Sara in Lola sta kot kovanec z dvema stranema, kot Janusov obraz sodobne ženske, kot Hamletovski kompleks večnega dvoma, neodločnosti in nemega čakanja na razplet. Toda mirnost čakanja je zgolj še ena od prevar. Sara sama ugotovi, da celo gibanje še vedno ne naredi premika.

Kaj torej storiti? Zveza s povprečnim sodobnim moškim, ki nenehno odhaja in si potem izsili vrnitev seveda ni rešitev, prav tako ne eksotična zveza s tujcem. Sara pravi, da si želi normalnega, strastnega in direktnega tipa, takega, ki zmore poljub izven seksa, kajti poljub izven seksa zveni kot obljuba. In prav to je tisto, kar potrebuje Sara, potrebuje poljub, obljubo, zaobljubo (vse tri besede istega izvora) in ker sedaj ni čas obljub, Sara izpuhti, prav po alkimistično sublimira. Kaj torej ostane sodobni ženski? Nagovori in lekcije Lole zanesljivo niso rešitev, pač pa rešitev prinaša zgolj Sarina vrnitev in to v njeni ambiciji, da uresniči svoje sanje, da torej živi svoje sanje ne pa, da sanja življenje. Sarina vrnitev in njena kondenzacija (alkimistično: obrat sublimacije) pomeni upanje in zaupanje v žensko, da z močjo srca duhovno napolni izpraznjeni svet.

Sicer pa nam Sara sporoča ravno to:

»In jaz nočem izginiti. Za vedno.

Zato še nisem odprla srca.

Zato nočem.«

Ljubezen ne more biti izprošena niti izsiljena, ljubezen mora imeti moč, da »potegne«. Sara noče in ne zmore dajati darov, ona hoče biti pridobljena. To pa je tudi poduk tega romana vsem moškim....