Lep dan tudi tebi, Oopsi, Urška Pavčnik, Joni Sotošek

Pravzparav se sliši enostavno - sedeš za računalnik in napišeš stvari, ki so se ti zgodile in se ti vtisnile v spomin. No, vsi, ki se kakorkoli ukvarjamo tudi s pisanjem, vemo, da ni tako preprosto. Kak dan zmanjka časa, kak dan enostavno ni inspiracije (tiste prave), spet kak dan si enostavno preveč slabe volje, da bi jo zlival na papir. Ampak njima je uspelo. Urški in Jonitu je uspelo napisati knjigo. Pa ne le še eno knjigo v vrsti vseh avtobiografij, knjigo, ki se te nekako dotakne. In zakaj se je dotaknila mene? 

Prebiram njune vrstice, solze na očeh. Se nasmejim, grem malo pogospodinjit, se spomnim kakšnega stavka in spet solze. Zakaj? Sem nora? Minilo je nekaj dni od trenutka, ko sem knjigo prebrala do konca, jaz pa sem še vedno polna vtisov. Ampak v tem trenutku vem, zakaj. 

Na Dragoceni se ne izpostavljamo radi, vsak posameznik ceni svojo zasebnost, predvsem midva, ustanovitelja. Fant in punca, partnerja, skupaj kakšnih deset let. Imava skoraj šest let starega otroka, živiva v starem stanovanju, ki je tako nujno potrebno renovacije kot jaz spanca, sva mlada, polna energije in furava biznis. In knjiga #lepdantuditebi me je pretresla ravno zaradi vzporednic med nama in Oopsijevo mamo in očetom. Z nekaj drugačnimi niansami v otroštvu in sedaj, a tako Urška in Joni kot midva poznamo odrekanje, dolge, neprespane noči, jutra, ko enostavno ne moreš drugega, kot reči - fak, ne bo mi uspelo. 

(Kopirano s spleta)

Lepo ohranjen izvod.