Komu (ni)smo tujci Leopold Verbovšek

 Avtor ni zgodovinar, vendar s svojimi ugotovitvami na podlagi glasoslovnih zakonitosti dopolnjuje dosedanje izsledke venetoslovnega zgodovinskega kroga.

Podnaslov Knjiga izzivov je namenjen dvojnemu izzivu:

k razmišljanju naj bi spodbudil vse tiste, ki so se morali v času obveznega šolanja naučiti raznih teorij o priselitvi Slovencev iz Zakarpatja in Balkana;

posebej pa naj bi izzvala akademske in neakademske zgodovinarje k podajanju resnične zgodovine, kot bi ie bil čas v državi Sloveniji. V treh samostojnih vsebinskih sklopih avtor ne želi vsiljevati svojih odkritij, pač pa ponuja najbolj logične rešitve, ki naj bi bile izziv in razmislek obojim.

Skupna nit knjige je piščev poudarek, da slovenski narod od pradavnine živi na svoji zemlji, da se ni priklatil iz azijskih step po poteh, ki naj bi mu jih utrla »starejša« ljudstva fantazijskih imen. Poglavje Prikrite zveze in kulturna dediščina je v tem smislu en sam izziv. Kako bi se sicer označevanje oz. izvor zemljepisnih imen na venetskih območjih v veliki meri pomensko ujemalo s tem, kar še vedno izražajo slovanski jeziki. Na svojih osvajalnih pohodih so se Rimljani prav gotovo posluževali zemljepisnih imen, ki sojih uporabljali domačini. Prevzemali pa so tudi razne druge besede iz njihovega vsakdanjega življenja, ki so zdaj npr. v italijanskem pravopisnem slovarju označene kot predlatinske ali neznanega izvora, vendar jih Slovenci lahko poiščemo v zavrženem Pleteršnikovem slovarju.

Zaradi političnih potreb seje sredi XIX. stol. začelo sistematično izkrivljanje slovenske zgodovine. Razbohotile so se teorije o »primitivnih pritepencih z evropskega vzhoda« in zatem še zamisel o »odcepljenih bratih«. Za vsemi se skriva pohlep po naši zemlji. Njihovim zagovornikom je bilo najlažje nastopati z jezikovnimi dokazi, s katerimi je moč še dandanes zavajati javnost. V tem deluje navedenih nekaj izstopajočih primerov. V preteklosti je proti tistim redkim Slovencem, ki so si upali oporekati uradnim stališčem najvišjih znanstvenih krogov v službi nadoblastnikov, vselej nastopila policija. Na zahodu še vedno delujejo ugledni jezikoslovci in zgodovinarji, ki nočejo priznati sorodstva z nami. Niti eden med njimi ni poznal in še ne zna slovenskega jezika, najde pa fantazijske razlage v povsem tujih jezikih (tudi v takih, ki jih ni).

Poglavje Paberki iz prezrte preteklosti odkriva pozabi primere samoniklosti slovenske kulture v evropskem okviru in bralcu tudi razgalja duhovno bedo političnih sloganov vrste Evropa zdaj.

Zadnje poglavje s simboličnim naslovom Poduk iz zgodovine je namenjeno ozaveščanju pred posledicami, ki sojih v zgodovini (in bi jih spet) Slovencem prinesle razne Zveze, Unije in Federacije....