Gozd obešenih lisic, Arto Paasilinna

V njem je zgodba polna značilnih Paasilinninih junakov, ki pred obremenjujočo družbo in od vsega naveličanim življenjem pobegnejo v odrešilne finske gozdove, ki so pri Paasilinni venomer prostor srečevanj nenavadnih usod. Tako se v Gozdu obešenih lisic srečajo poklicni lopov Oiva, ki v divjini skriva ukradeno zlato pred tatinskimi sodelavci, zapiti major Remes, ki so mu zaradi pijančevanja odobrili študijski dopust, in devetdesetletna Naska, ki je s svojo mačko pobegnila iz doma za ostarele.

Svoje junake Paasilinna opazuje z varne razdalje. Njihova čudaškost mu je zabavna, a se ji ne smeji in jo ne ironizira. Čar njegovega pripovedovanja je ravno v tem, da čudaška dejanja in še bolj čudaške misli zapiše zelo vestno in natančno, a hkrati neobremenjeno in sproščeno, kakor bi šlo za najnavadnejše prigode. Komičnost pri njem izvira prav iz samoumevnosti. Zanj je samoumevno, da bo Oiva svoje zlato branil z vsemi silami, tudi pred celotno finsko armado na vojaški vaji, saj zlata kot pravi lopov ne namerava deliti z nikomer. Samoumevno je tudi, da tuleči mlinar zatuli, vsakič ko začuti žalost ali veselje, da se Vatanen v Zajčjem letu odpravi živet v naravo in se naveže na majhnega zajčka ter da se velika skupina samomorilcev odloči za skupinski samomor. Paasalinna s svojimi junaki ne sočustvuje, niti do njih ne kaže posebnega usmiljenja, a jih do potankosti razume in na ta način tudi opravičuje. Njegova človeškost se kaže prav v njegovi sposobnosti, da razume in razloži tudi najbolj črne misli svojih junakov.

A če se Paasilinna ne posmehuje svojim junakom, pa se nezadržno posmehuje zakonitostim, ki vladajo civiliziranemu svetu, birokraciji in uradništvu, zakonskemu življenju in vsem drugim ustaljenim normam in navadam. Z velikim užitkom se posmehuje Fincem in njihovi nagnjenosti k pijančevanju in samomorom, njihovi pregovorni potuhnjenosti in depresiji, s še večjim užitkom pa se posmehuje njihovi 'slavni' zgodovini. A z vsem tem pisatelj ponavadi opravi spotoma, v enem kratkem stavku. 

V osnovi je Arto Paasilinna pripovedovalec zgodb, kakršnih je v današnjem literarnem svetu malo. Gozd obešenih lisic je, tako kot domala vse njegove zgodbe, berljiva, zabavna in človeška, loteva pa se pomembnih življenjskih tem. Paasilinna je prepričan, da je o težkih stvareh pisati težko preveč enostavno, zaradi lahkotnosti pa so ga kritiki na Finskem dolga leta vztrajno zavračali. Niso priznavali njegove izjemne sposobnosti, s katero dopušča bralcu, da gre v zgodbi globoko, kolikor si to sam želi. Njegove zgodbe je namreč možno brati kot nezahtevno poletno branje, zahtevnejši bralci pa lahko v njih najdejo marsikaj razmisleka vrednega.

Njegove knjige so vedno prekratke in vedno si želite nadaljevanja. Zato je morda vseeno katero njegovo knjigo boste prvo vzeli v roke. Vsaka izmed njih vas bo pripeljala še k drugim. Za konec naj omenimo še dejstvo, da se je po izidu knjige Očarljivi skupinski samomor na Finskem število samomorov na leto zmanjšalo s 1500 na 1000, kar samo po sebi opiše Paasilinnin čudežni vpliv v domovini.