Ej, moje ime je Pollleke! Guus Kuijer

V zadnji knjigi o Polleke je deklica takšna kot v prvih štirih: pronicljiva, bistra, duhovita. Čeprav dedkove smrti ne more preboleti, pravi namreč, da je globoko v sebi čisto prazna, še vedno opazuje svet okoli sebe. V tej knjigi jo še posebej zanima svet priseljencev. Ne le da je fant Mimoen, v katerega je zaljubljena, Berber iz Maroka, tudi njena dobra prijateljica Consuelo je tujka. In tako Polleke ugotovi, da če imaš svojo ‘kulturo’, si za vsako figo užaljen, da je groza. Čeprav se 'kulture' med seboj zelo razlikujejo, pa je še vedno najpomembnejši človek – ne glede na to, ali ona na Mimoenovo željo nosi ruto, še vedno namreč ostaja svetlolasa nizozemska deklica.

Knjiga je prejela znak za kakovost otroških knjig.