Dva koraka po mokri mivki, Anne Dauphine Julliand

Osebna zgodba, ki de dotakne srca.

Začne se na plaži, ko se opazi, da njena hčerka nekoliko negotovo stopa in obrača eno nogico navzven....

Po številnih pregledih zdravniki ugotovijo, da ima Thais redko gensko bolezen...Tik pred tem je praznovala svoj drugi rojstni dsn....

MOČ LEVINJE V DROBNEM TELESU KAČJEGA PASTIRJA

Ne gre za lahkotno branje, kakor bi morda kaj hitro sklepali po naslovu in sami naslovnici, ki nas popelje na morje, v brezskrbni poletni čas. Zadnji dve oznaki sta v danem primeru pravzaprav začetek nočne more, ki, žal, postane resničnost. Levkodistrofija. Diagnoza, postavljena 1. marca, na Thaisin 2. »rojstni dan«. Prav rojstni datum, natančneje 29. februar, je bil do takrat njena edina očitna posebnost. Bolezen, ki že v samem poimenovanju nosi težek prizvok, je zelo redka, prizadene enega od več deset tisočih. Malo, toda še vedno preveč. Kot družina so Julliandovi dobesedno čez noč prestavili kazalec na lestvici življenja. Strah pred neznanim, drugačnostjo, prihodnostjo … Thais – ona pa se ni bala ničesar. Vseskozi je bila deklica z neverjetno sposobnostjo prilagoditve. Učiteljica ljubezni, ki je živela za sedanji trenutek. Brez razmišljanja o »nikoli več« in »za zmeraj«. Doživimo občutke dni, ko sta se starša počutila kot odvisnika brez droge, osebi s številnimi modricami na duši. Seznanimo se z dnevi, ko prihajanje in odhajanje iz bolnišnice postane vsakdanji tok njunega življenja. Zanju bi bila rutina – ja, tista rutina, ki se je vsi nekako otepamo – nekaj dobrega. Azylis in Thais … deklici … sestrici … ena prihaja, druga odhaja …