Divja Cheryl Strayed

22-letna Cheryl se je v trenutku brezupa podala na mogočno Pacifiško gorsko pešpot, ki vodi skozi puščave, po zasneženih vrhovih in nedotaknjenih gozdovih zahodnega roba ZDA. Spoznavala je redke pustolovce, gluho samoto, bajno lepoto narave ter na koncu vendarle spoznala in našla - sebe.

Strah poraja strah. Moč poraja moč. Primorala sem se, da sem v sebi porajala moč. Ni trajalo dolgo, pa me v resnici ni bilo strah. 

Hodila bom in pretehtala svoje življenje. Daleč od vsega, kar ga je spremenilo v farso, bom spet našla moč.

Charles Longa: »Kako naj knjiga opiše psihološke dejavnike, na katere se je potrebno pripraviti ... obup, odtujenost, tesnobo, predvsem pa telesno in duševno trpljenje, ki mimogrede spodkopljejo še tako trdno voljo? Vse to je realnost, ki jo je treba predvideti za tako pot, in ni besed, ki bi jo lahko posredovale ...«

Čudilo me je, da lahko vse, kar potrebujem za preživetje, nosim na lastnem hrbtu. Najbolj presentljivo pa je bilo, da to zmorem nositi. Da lahko zdržim, čeprav je nevzdržno. Spoznanja o mojem telesnem otipljivem življenju so se nehote prelivala na čustveno in duhovno področje. Osupljivo je bilo, da je mogoče moje zapleteno življenje poenostaviti do te mere. Začelo se mi je dozdevati, da je bilo morda dobro, ker v dolgih dneh na pohodu nisem premlevala o svojih življenjskih tegobah; ker sem se bila prisiljena ukvarjati s telesnim trpljenjem, se je morda razkadilo vsaj nekaj duševnih bolečin.

Samota se mi je vedno zdela dejanski kraj, ne samo stanje duha, pač pa prostor, kamor se lahko umaknem in sem takšna, kot sem v resnici. Prvinska samota na poti je ta občutek spremenila. Samota ni bila več določen prostor, pač pa ves širni svet; zdaj sem bila v tem svetu sama in sem se v njem udomačila kot še nikoli prej. Ko sem živela na prostem, celo brez strehe nad glavo, se mi je svet zdel večji in manjši hkrati.

"Nikoli, nikoli, nikoli ne obupajte." Winston Churchill.